Vsak pravi pustolovec si želi, da bi zadnji teden pouka preživel – ne med štirimi stenami, temveč v raziskovanju njegovim očem še neodkritih kotičkov narave. Prav to se je pripetilo mladim članom Orientacijskega kluba Komenda, ki so celo šolsko leto pridno vadili, ob koncu pa bili nagrajeni s čolnarjenjem po reki Kolpi.
Običajno ne delam reklame za osamljene bisere slovenske narave, ampak na Kolpi ob celodnevnem čolnarjenju ne srečaš prav veliko ljudi. Če imaš smolo, jih našteješ na prste dveh rok. Zato bom, izjemoma, zapisal, kako smo se imeli.
Skoraj dvajset mladih orientacistov, starih med 7 in 10 let, in njihovih mentorjev se je zaradi gostega prometa po nekoliko daljši vožnji, kot smo se je nadejali, razpakiralo v idiličnem kampu tik ob reki. Postavili smo šotore in pripravili čolne. Dan je bil zares vroč, zato ni bilo časa odlašati s prvim obiskom reke. Ta je bila hladnejša, kot so pričakovali nekateri izmed nas, a Kolpa v srednjem toku tudi ob zares vročih poletnih dneh ne preseže 20 stopinj C.
Otroke je po nekaj urah čofotanja iz reke priklical šele klic k večerji. Ko sonce zaide, temperature ob vodi skokovito padejo, zato smo zakurili taborni ogenj. Kmalu je bilo prijetno toplo in zadišalo je tudi po pečenih hrenovkah in krompirju.
Naslednji dan smo mentorji presenečeno ugotovili, da nas otroški vrvež ni zbudil skoraj do 8.00. Po zajtrku smo se odpravili na sprehod, ki se je prelevil v približno 10-kilometrski pohod. Po odmoru za malico smo se namestili v čolne in odrinili s tokom navzdol proti kampu. Razgled z reke je božanski. Če še niste veslali, ne veste, o čem govorim. Narava se vam prikaže v povsem novi perspektivi. Med spustom smo preverili svoj pogum in spretnost in v Tarzanovem slogu z gugalnice skakali v reko, plezali po drevesih ter čez jezove in na hitrejših odsekih reke uživali na brzicah.
Tudi drugi večer je ogenj gorel že precej dolgo, ko smo se vendarle odpravili spat. Druženje ob tabornem ognju, če verjamete ali ne, presega družbo katerekoli elektronske naprave.
Tretji dan se je utrujenost počasi prikradla v mišice otrok in tudi mentorjev. Po dopoldanskih igrah v, na in ob vodi smo po kosilu spakirali opremo in se odpeljali proti Komendi. Z rahlo utrujenimi glavami, a polnimi novih dogodivščin. Kot pravi pustolovci smo že razmišljali, kateri bo naš naslednji podvig. Prepričan sem, da boste, dragi bralci, tudi o tistem izvedeli nekaj malega.