Komendski mladinci so se konec aprila udeležili Svetovnega šolskega prvenstva v Palermu na Siciliji. Objavljamo nekaj njihovih zapisov, ki so zapisani po abecednem vrstnem redu njihovih imen.
Ana Pia: Orientacijsko smo svetovno prvenstvo otvorili že v nedeljo na uradnem treningu, oziroma model eventu in takoj je bilo jasno, da bo tekma vse prej kot enostavna. Zahteven teren je marsikateremu, še tako odličnemu orientacistu nagnal strah v kosti. Strah in nervoza sta naraščala iz minute v minuto in le težko sem se na dvourni vožnji zamotila s čim drugim. Zavedala sem se namreč, da je to prva od dveh tekem, za kateri sem se pripravljala najmanj zadnjega pol leta. A treba se je bilo umiriti in odmisliti pritisk svetovnega prvenstva ter odteči po svojih najboljših sposobnostih. Ne vem, če mi je to čisto uspelo. Čeprav sem se takoj po startu sprostila, sem že na prvo kontrolo storilo ogromno in neumno napako. Nekaj krivde gre »slabo« narisani karti, predvsem pa moji nenatančnosti. Skupaj sem naredila za celih petnajst minut napake, brez katerih bi lahko celo zmagala. V cilj sem prišla razočarana in le težko sem zadrževala solze, saj mi ni uspelo povsem po načrtih. Kljub temu, da sem ostale kontrole res lepo zadela, je bil seštevek mojih napak tako velik, da sem na dober rezultat lahko kar pozabila. Na mojo srečo je težak teren tudi drugim tekmovalkam povzročal vsaj toliko kot meni, saj sem na koncu osvojila šesto mesto. Bila sem vesela in presrečna, da mi je uspelo kaj takega, a hkrati sem se jezila sama nase in na svojo neumno napako. Na koncu dneva sem bila ponosna, da mi je uspel tako dober rezultat, a spat sem vseeno šla z grenkim občutkom.
Katja: Sam teren na tekmah ni bil niti malo podoben terenu pri nas doma, vendar je bil meni, za razliko od drugih, zelo všeč. Pred tekmami sem se bala, da bo teren zelo težek, in da mi na progi ne bo šlo dobro, čeprav sem vedela, da sem v dobri kondiciji. Lahko rečem, da sem s prvo tekmo kar zadovoljna, čeprav se sama nase jezim, da nisem bila dovolj pozorna na rastje. Kljub eni večji napaki sem zasedla deveto mesto. Vesela sem, da sem pridobila novo izkušnjo in dobro opravila prvi nastop na res velikem tekmovanju.
Druga tekma, ki se je odvijala v starem centru Palerma, je bila namenjena druženju in sklepanju novih prijateljstev. Malo sem bila presenečena, da sta me ostali tekmovalki določili za vodjo ekipe, čeprav sem bila najmlajša.
Matic in Žan: Že na treningu je bilo jasno vidno, da bo na tekmi veliko zelenega. Dala sva vse od sebe. Teren nama je bil nepoznan, zato sva morala orientacijo prilagoditi danim pogojem. Konkurenca je bila huda, zato je že vsaka napaka zelo vplivala na končno uvrstitev.
Nika: V ponedeljek je bila na vrsti že prva tekma svetovnega prvenstva - na dolgih razdaljah. Teren je bil tehnično in tekaško dokaj zahteven, kar se je poznalo na mojem rezultatu, ki ni bil ravno briljanten, a za prvo tekmo na svetovnem prvenstvu, kar dober.
Naslednji dan smo se udeležili prijateljske tekme oz. teka trojk. Sama sem se na začetku bala, kako bom med vsemi petsto tekmovalci našla preostala dva člana moje ekipe, a se je strah kmalu polegel. Skupaj s prelepim Angležem in Škotinjo smo skovali načrt in taktiko pobiranja kontrolnih točk.
Sredin večer je zaznamovalo predstavitev vseh šestindvajsetih sodelujočih držav. Ob dobri zabavi in plesu smo še bolj spoznali ostale reprezentance in z njimi navezali nove prijateljske vezi.
Patricija: Toplo ponedeljkovo dopoldne, na prvi pogled nič posebnega, za nas pa je bila na sporedu prva tekma na tem svetovnem prvenstvu. Težak teren, živčki na štartu in adrenalin na progi so naredili svoje. Nekaterim se je bolj posrečilo kot drugim. Po analizi smo ugotovili, da je teren precej drugače od našega, poleg tega je tudi način risanja drugačen kot pri nas. V gozdu sem uživala, čeprav sem se nekajkrat »izgubila«.
Na prijateljski tekmi je bilo vzdušje vse prej kot tekmovalno. V centru mesta Palermo je kar mrgolelo tekmovalcev, ki so najprej iskali svoje sotekmovalce iz ekipe nato pa še kontrolne točke. Start je bil masiven in udaren, a smo se kmalu porazgubili v mestu. Po koncu tekme smo si izmenjali drese in poklepetali.
Ena izmed stvari katerih sem se veselila je bilo sklepanje novih prijateljstev in ponovno srečanje s tistimi, ki sem jih spoznala dve leti nazaj v Turčiji. Najbolj sem se veselila ponovnega srečanja z Latvijci, Škoti in Angleži. Žalosti me samo to, da je bilo to moje zadnje šolsko svetovno prvenstvo.
Polona: V ponedeljek nas je čakala prva tekma – long. Ker je to moja najljubša disciplina in v njej najbolj uživam, sem se tekme zelo veselila. Po model eventu sem vedela, da si velikih napak ne smem privoščiti. To bi me stalo veliko dragocenega časa, zato sem skozi celotno progo poskušala iti čim bolj sigurno. In res, na karti sem zelo uživala, občutek je bil super. Ni bilo brez napak. Trni in grmički me niso ovirali; moj načrt je bil, da če slučajno zaidem v kakšno goščavo, samo »gazim« in se čim prej spravim ven, ne glede na bolečino. Največji problem sem imela, ko sem s čipom zapela za vejo in mi je strgalo elastiko ter mi je vse odletelo z roke. Na srečo ni odletelo daleč. V cilj sem prišla zadovoljna in vesela, saj mi je kljub vsemu tekma kar uspela. Šla sem mogoče na trenutke malo počasneje, ampak mislim, da se je splačalo, saj se nisem nikjer zares izgubila.
Vzdušje na orientacijskih dogodkih mi je vedno všeč in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toliko drugih ljudi, ki uživa v isti stvari kot ti, torej lazenju po gozdu in zbiranju neštetih brazgotin, ti res da nek poseben občutek, ki ga nikoli nočeš izgubiti. Kot zasvojenec prihajaš nazaj na tekme ter vedno znova in znova iščeš točke.
Teja: Teren je bil težak, saj je imel veliko zaraščenih delov in to mi je predstavljalo veliko težav že na treningu. Teren pri nas je čisto drugačen, bolj razgiban z vrtačami in manj zaraščen. Na prvi tekmi sem naredila kar nekaj napak zaradi svoje nenatančnosti in prehitrega zapuščanja lovilnih objektov. Zaradi tega je bil tudi čas temu primeren. Na drugi tekmi sem pazila na vse svoje pomanjkljivosti in tekla nekoliko hitreje in tako sem dosegla želeni rezultat.
Druženja sem se najbolj veselila. Bilo se je zabavno prvič družiti s tujci, ki so bili hkrati moji sotekmovalci. Spoznala sem veliko novih ljudi iz različnih držav in z njimi navezala stike.
Tina: Ko smo se usedli v letalo in poleteli proti Siciliji sem komaj čakala, da prispemo v hotel in kasneje spoznamo tudi teren. Naš prvi trening, ki smo si ga zadali kar sami, je bil približno sedem kilometrski tek okoli hotela. Na drugem treningu smo si ogledali karto in preizkusili teren, ki pa se od naših pokrajin zelo razlikuje. Teren je bil zahteven in težko prehoden. Na treningu smo poskusili svoje znanje čim bolje izkoristiti, saj smo se skupaj s svojo skupino in mentorji odpravili na progo. Na tekmi sem se poskusila ravnati po navodilih mentorja. Na prvi tekmi sem presegla svoja pričakovanja. Med sedemdesetimi tekmovalkami sem zasedla odlično sedemnajsto mesto. Sledila je prijateljska tekma, kjer so bili člani ekipe določeni po naključju. Z mojo ekipo in doseženim rezultatom sem zelo zadovoljna. Vsi smo se zelo zabavali in drug od drugega veliko naučili, kar pa tudi največ šteje. Tretja tekma je potekala na podobnem terenu kot prva, le da je bila srednje dolžine. Od te tekme nisem upala pričakovati veliko, na koncu pa sem dosegla deveto mesto.
Zala Š.: Tekmovanje je potekalo gladko. Pred tekmami je bilo čutiti živčnost, po tekmi pa veliko veselja, druženja in športnega duha. Teren je bil zelo zaraščen ter neizrazit, zaradi česar je bilo orientiranje težje kot v Sloveniji. Friendship tekma je med mnogimi stkala nepozabne vezi. Po zadnji tekmi je potekalo menjavanje dresov med katerim smo spoznali veliko sotekmovalcev. Glede vremena pa se je prijel rek: senca, najlepši kraj pod Soncem.