Kar nekaj začudenih voznikov je nejeverno pogledovalo proti šolskim vratom, ko je skozi njih planila razigrana množica otrok. Prizor bi bil povsem običajen, če se ne bi zgodil na nedeljsko jutro, nekaj minut čez 7. uro zjutraj. Na vrsti je bila telovadba, ki jo je zaradi sestrine utrujenosti ta dan vodila Nika. Komur ni zadoščalo samo mahanje z zaležanimi okončinami, se je popolnoma prebudil še z nekaj krogi teka okrog šolskega poslopja, svoje pa je dodal tudi hladen jutranji zrak v kombinaciji z vlago, ki je komajda opazno pršila asfaltna tla.
Čeprav so prognostiki napovedovali deževen konec tedna, so ga na našo veliko srečo ponovno pošteno pihnili mimo. Petek nam je postregel z visokimi temperaturami in soncem, sobota nas je po aprilsko strašila, a smo bili deležni le oblakov, proti popoldnevu se je prikazalo celo sonce. V nedeljo smo oblekli palerine, a so bile padavine bolj kot ne le simbolične.
Idealne razmere za športni konec tedna smo povsem izkoristili. Trening vikenda za mlajše starostne kategorije do 14 let se je udeležilo 35 otrok in 10 mentorjev. Poleg treningov za otroke smo pripravili še začetni tečaj orientiranja v naravi, ki so se ga udeležili 4 odrasli.
Razdeljeni v skupine glede na starost in orientacijsko znanje, so se udeleženci skupaj z mentorji lotili priprav na treninge. Tek od šole, kjer smo bili nastanjeni, pa do gozda, je bil odlično sredstvo ogrevanja, zato smo mentalno in fizično odlično pripravljeni brez težav izvajali treninge v gozdu. Le vračanje v šolo je bilo za marsikatere utrujene noge in lačna usta precej dolgo, a je bil trud poplačan, ko je v šoli zadišalo po pravkar pripravljenem kosilu ali večerji.
Najmlajši so se učili predvsem osnovnega rokovanja s karto, prepoznavanja simbolov in preprostih odločitev o smeri gibanja, starejši in začetniki so poleg tega poskusili tudi s sekanjem bližnjic po brezpotju in zadnji dan celo z daljšimi odseki teka po brezpotju proti lovilnemu objektu. Prvi bodo kmalu samostojni pri gibanju v gozdu, drugi so svojemu orientacijskemu znanju dodali pomemben člen na poti k boljši orientaciji.
Poleg treningov je bilo precej časa za medsebojno druženje in spoznavanje novih prijateljev, saj se je trening vikedna udeležilo tudi nekaj orientacistov iz Ljubljane in Dobravelj. Predvsem najmlajši so pokazali, kako lepo se znajo sami igrati družabne igre, starejši so nekoliko bolj pogrešali elektronske igrače, a smo mentorji problem hitro rešili.
Po telovadbi je sledil zajtrk. Nekdanje besede bivšega mladinskega selektroja v orientacijskem teku K. Kende, da bomo morali v Komendi kupiti še precej mleka za svoje otroke, so se uresničile, saj smo zalogo, predvideno za dva dni, porabili že pri prvem zajtrku. Po ponovnem obisku trgovine je zopet zadišalo po čokolinu in po obilnem zajtrku smo se že nekoliko utrujeni le stežka prestavili v učilnico in začeli s pripravo na zadnji, nedeljski dopoldanski trening.
Simulacija tekme, ki so jo imeli najmlajši, je nekaterim nagnala strah v kosti in mentroji smo takoj ugotovili, da bo potrebno še nekaj vaje, preden bodo otroci popolnom prepričani v svoje sposobnosti. Kljub temu so v parih uspešno opravili s progo težavnosti, kot jih bo čakala na prvem tekmovanju. Starejši so se bolj samozavestno lotili teka po brezpotju in bili več kot uspešni. Tudi tečajniki so odlično opravili nalogo in jih do brezhibnega orientrianja loči le še vaja.
Po zadnjem treningu so starši prišli po svoje otroke, mentorji pa smo pri kosilu potegnili črto pod trening vikendom: uspešen, a naslednji bo še boljši!