Slovenska reprezentanca se je med prvomajskimi prazniki udeležila svetovnega pokala na Poljskem, poleg njih so se v avtih stiskali še nekateri mladinci, tudi iz Komende: Monika, Žan in Matic, ki so navijali za prve in se hkrati udeležili spremljevalnih tekem "o-games".
Zbudila sem se v zasneženo jutro, zato sem hitro, za vsak slučaj, v svojo, že tako prepolno potovalko, pobasala še par majic z dolgimi rokavi in rokavice. V Ljubljani smo pobrali še drugo polovico odprave in devet urna vožnja proti Poljski se je lahko začela.
Nekje na polovici, v Brnu, smo si naše zasedene krake pretegnili s treningom na super češkem terenu. Nato pa je sledila še preostla polovica vožnje po Poljski ravnini, ki se je vlekla kot jara kača in ji ni bilo videti konca. V Wroclaw smo prišli, ko se je že pošteno zvečerilo. Mladinci smo odšli na večerno raziskovanje Evropske prestolnice kulture 2016, starejši člani pa so jo mahnili v prvi bar. Kaj so tam počeli je zaenkrat še skrivnost.
Na mojo srečo in najbrž na srečo še koga, nam prvi dan ni bilo treba vstajati zelo zgodaj. Na uradni trening smo odšli šele pozno dopoldan. Prvi vtis, vsaj v mojem primeru, ni bil ravno najboljši. V zelenem, kjer je bilo normalno premikanje nemogoče, sem se dvakrat totalno izgubila in sklenila da se temu na tekmi izognem kolikor bo mogoče (beri: na tekmi sem v zelenem zapravila več kot deset minut). Popoldne je sledil še model za šprint. In tu smo prvič videli orientacijsko svetovno elito s Hubmannom na čelu. Del kontrol je bil postavljen v mestu, nekaj pa na peščenem delu ob reki. Ob njej je bil razgled res lep in brez hitrega fotošutinga ni šlo. S praznimi želodčki smo se nato odpravili v v restavracijo. Nejevolen in čemeren natakar je dajal grozen prvi vtis. Vrjeli ali ne, po dveh minutah od naročila je prišel še enkrat vprašat kaj smo naročili, ker bučman ni znal prebrati listka za sabo. Na srečo je kuhar svoje delo opravil odlično in iz restavracije nismo odšli lačni.
V soboto je bila za tekmovalce svetovnega pokala navrsti tekma na srednjih progah. V ciljni areni smo na velikem zaslonu z zanimanjem opazovali dogajanje na progi. Kar nekaj tekmovalcev je na kontroli, kjer je bila kamera, naredilo napako. Klemnovo doživeto komentiranje nas je spravljalo v smeh in lahko bi začel razmišljati o novi službi. Popoldne je bila na vrsti tekma za navadne smrtnike, ki jo bom, upam da, čim prej pozabila. Ne le, da sem naredila spet mnogo preveč napak, v zadnji zanki sem spregledala dve kontroli in v cilju razočarano ugotovila, da sem ostala brez uvrstitve. Najbolje od Komendčanov se je odrezal Matic. Kljub temu, da si je na sredini proge zvil gleženj, je bil še vedno peti. Brez zvina bi bil z lahkoto na drugem mestu. Žan pa je za dobro uvrstitev naredil preveč napak.
V nedeljo, po šprint kvalifikacijah najboljših tekmovalcev na svetu, je bil čas za popravni izpit ne enaki progi kot so jo pred nami tekli elitaši in elitašice. Neuspešno opravljeno. Žan zaradi zmede na štartu ni izbrisal podatkov s čipa in zaradi tega ostl brez rezultata. Matic zaradi poškodbe ni štartal, je imel pa zato priložnost spremljati elitaše, no predvsem elitašice v karanteni in med ogrevanjem. Jaz pa tik pred ciljem nisem bila dovolj pozorna na kodne oznake kontrol in perforirala napačno kontrolo in bila že drugič v dveh dneh diskvalificirana. Fanta sta v cilju nekim puncam podala tudi svoje prve avtograme v njuni karieri. Zvečer je sledil še veliki finale šprinta, ki smo ga z velikim navdušenjem spremljali iz prve vrste. Fantje so pokomentirali vsakega tekmovalca, ki je šel mimo. Škoda, da ni tekmovanja za najboljše navijače, ker bi zagotovo postali svetovni prvaki.
V tretje gre rado. In res. Po dveh neuspešnih dneh je končno prišel malo boljši dan. Tokrat sem v solidnem času našla vse kontrole in vsaj malo popravila svojo črno statistiko. Tudi Žan je naredil dobro tekmo. Matic pa si je tudi tokrat, zaradi gležnja, ogledoval Švicarke, Švedinje in Danke v karanteni, ko so se pripravljale na svoj zadnji nastop na prvenstvu. Ni mi še uspelo izvedeti katera mu je najbolj všeč, ampak upam, da bom kmalu lahko poročala tudi o tem. Točno ob dveh se je s štarta pognala prva predaja. In Mojca je morala uporabiti svoje borbeno-vojaške veščine, da si je izborila svoj prostor v prvih metrih. Kljub malo slabši predstavi naših smo mi zavzeto navijali vse do konca.
S tem se je naše pet dnevno življenje na Poljskem končalo. Na srečo rokavic in majic z dolgimi rokavi nismo potrebovali. Sončno vreme mi je, kljub slabim rezultatom, risalo nasmeh na obraz. Žan in Matic se čez slaba dva mesece vračata na Poljsko, na EYOC. Držim pesti, da jima bo šlo takrat veliko bolje od nog in glave kot tokrat.