kontakt/CONTACT

Orientacijski klub Komenda

Zajčeva cesta 23

1218 Komenda

orienteering.komenda@gmail.com

  • Black Facebook Icon

© 2017 Orientacijski klub Komenda

JWOC 2019 - Svetovno mladinsko prvenstvo v orientacijskem teku na Danskem

 

 

 

Ura je 11:47 in srce mi divje razbija. Stojim v startnem koridorju in se poskušam osredotočit na tekmo. Štartam odločno in prve kontrole najdem brez težav. Počutim se močnega, preskakujem brinovo grmičevje, veje, preplavi me občutek svobode in nepremagljivosti. Vendar pa se ti občutki kmalu spremenijo in začnem doživljati pravo nočno moro, noge postanejo težke, misli bežijo in svoboda postopoma izginja in postajam ujetnik neizkušenosti in brutalne tekme, ki na preizkušnjo postavi psihično pripravljenost. Še pred nekaj leti sem se le nasmehnil, ko sem slišal, da tekmo odloči glava in so noge le orodje. Zdaj pa vem, da to drži kot pribito.

 

Lansko razočaranje na svetovnem mladinskem prvenstvu mi je dalo misliti, saj je šlo v tistem tednu narobe prav vse. Pred začetkom nove sezone sem se odločil za sodelovanje z novim trenerjem Matijo Razumom in odločitev se je izkazala za pravilno. Teden dni pred začetkom tekmovanja sem v hrvaškem Samoboru opravil še zadnje priprave in pot na Dansko se je lahko začela.

 

Na poti do Silkeborga, kjer se je prvenstvo odvijalo, sva uporabila kar pet različnih načinov prevoza. Najprej sem 6 ur presedel v avtomobilu, nato sva iz Dunaja poletela v Kopenhagen, se odpeljala z vlakom na drug konec tega milijonskega mesta, skočila na avtobus in na koncu še plačala skoraj 25 EUR za 2,5 kilometrsko vožnjo s taksijem do nastanitve.

 

Naslednji dan je bil rezerviran za aklimatizacijo in spoznavanje s terenom. Gozd je bil lepo pregleden in hiter. Spominjal je na domače terene in to dejstvo me je navdalo z optimizmom. Preostanek dneva sva z Matijo preživela pred računalnikom in se prepustila užitkom videoigre Fifa in gledanju filmov.

 

V soboto je bilo na sporedu uradno odprtje tekmovanja. Običajno so to dolgi in sila dolgočasni nagovori pomembnih oseb, vendar so se vodilni zelo potrudili in zapakirali celotno ceremonijo v le 45 minutni paket. Sledil je uradni trening, ki sem ga izkoristil za iztek in nekaj hitrejših odsekov v tekmovalni hitrosti. Po treningu sva se hitro odpravila na večerjo in v posteljo. Naslednji dan me je čakala prva tekma.

 

Za otvoritveno tekmo je bila najkrajša in najhitrejša disciplina - sprint. Sam preferiram tekme daljšega obsega, sem se pa vseeno potrudil in do predpred zadnje kontrole je kazalo odlično, potem pa sem žal naredil večjo napako in dobra uvrstitev je splavala po vodi. Nekaj časa me je še žrlo ampak, ko se je zagnala Fifa je bilo vse pozabljeno in misli so že bile usmerjene v to, kako bom z Messijem preigral celo ekipo in zabil v levi zgornji kot.

 

Sledila je kraljevska disciplina, na katero sem polagal največ upov. Vedel sem, da sem pripravljen veliko bolje kot lani in imam lepe možnosti za dober rezultat. Štartam umirjeno, vendar že na prvo kontrolo naredim napako, nekoliko upočasnim tempo si vzamem nekaj trenutkov, da se zberem in nadaljujem. Kontrole padajo ena za drugo in tempo ne popušča, spet je tu ta občutek svobode, ki me je spremljal v prvem delu na lanskem prvenstvu, ampak letos je se zgodila sprememba - ko se je priplazila utrujenost sem pogledal okoli sebe in videl dva izmučena obraza, ki sopihata za menoj in namesto, da bi ostal v coni udobja, sem še malo dodal in ko sem ju pustil za seboj, se je vrnil dober občutek nepremagljivosti. Pri prečkanju ciljne arene mi Matije reče, da je v igri uvrstitev med prvo tretjino. V zadnjem delu proge noge postanejo težke in možgani imajo dovolj naprezanja. Vem, da sem že kar nekaj časa v rdečih številkah, en del mene želi odnehati kilometer in pol pred ciljem, drugi pa mi govori, naj dam vse od sebe, da bo bolečina minila. V naslednji klanec dodam, kolikor še noge dajo, potem pa le še tek po poti v dolino in spust do pred zadnje kontrole. Pogledam na zemljevid in vidim, da me čaka samo še 200 metrov v klanec, potem pa ciljni sprint. Zaženem se v klanec, noge se upirajo, vem, da sem že naredil super tekmo in verjetno jih je to prepričalo, da sem sploh lahko pritekel do cilja. Izmučen sem se vrgel na tla. Izmučen, vendar ponosen, da mi je uspelo odteči tekmo tako, kot sem si želel. Sledilo je nekajurno čakanje in neprestano sem gledal na mobitel z rezultati. V zadnjem delu sem sicer nekoliko popustil, vendar je bilo še vedno dovolj, da sem dosegel najboljši slovenski rezultat na dolgih progah: 68. mesto med 164 tekmovalci, kar je doslej najboljša slovenska uvrstitev v zgodovini mladinskih svetovnih prvenstev.

 

Prost dan, ki je sledil, sem izkoristil za daljše spanje. Misli so bile že usmerjene proti jutrišnjim kvalifikacijam na srednji razdalji. Po zajtrku sva odšla na krajši ogled mesta in prečekirat okoliške trgovine s športno opremo. Seveda ni šlo brez »FIFE«, ki je bila edina igra, v kateri sem sploh imel možnosti za zmago, Matija je namreč profesionalec, ko je govora o namiznem nogometu in biljardu. Dan je prehitro minil in kmalu je bil čas za posteljo.

 

Zbudila sva se v sončno jutro, kar je bil po nekaj hladnih in deževnih dnevih zagotovo dober znak. V karanteno sem odšel sproščen, saj sem svoje že dosegel, in bi bila vsaka dobra tekma le še bonus. Med ogrevanjem sem čutil, da sem se dobro regeneriral in bi lahko ob dobri tekmi prišel v A finale. S to mislijo sem odšel v startni koridor. Zadnji globok vdih, osredotočen pogled in gas. Na prvo kontrolo naredim manjšo napako, tudi na drugo. Malo me že daje nervoza, ampak tretjo kontrolo najdem brez težav. Malo pospešim tempo, da bi nadoknadil izgubljeni čas in grem odlično vse do devete kontrole, ko spet naredim manjšo napako. Nadaljujem dobro, vendar se ponovno pripeti manjša napaka na trinajsto kontrolo. Od tu naprej prestavim v višjo brzino in imam čase med TOP 20, vendar to na koncu zadostuje za B finale. Ko govorim o majhnih napakah so to napake od 15-30 sekund, ki na takem nivoju pomenijo ogromno. Na tekmi v Sloveniji bi bil s tako tekmo povsem zadovoljen, tukaj pa se vsaka napaka pozna.

 

Preostali sta mi še dve tekmi, na katerih se je že prepoznala utrujenost. V B finalu srednjih prog sem v drugem delu naredil večjo napako, ki me je oddaljila od prve polovice. Na štafetah pa sem tekmoval skupaj z dvema orientacistoma iz sosednje Hrvaške.

 

Dan po štafetah je sledila dolga pot domov in zaslužen nekajtedenski počitek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload