Portugal Orienteering Meeting (POM) je največje in najpomembnejše orientacijsko tekmovanje na začetku sezone. Tekme se udeležijo skoraj vsi najboljši tekmovalci na svetu, ki se pridejo preizkusit, v kakšni formi so. Letos se ga je udeležilo prek 2500 tekmovalcev z vsega sveta, med njimi tudi midva, Matic Blaž in Žan Ravnikar.
Naše potovanje se je začelo že ob štirih zjutraj, ko se je ekipa Slovenije zbrala v Ljubljani, od koder smo z avtobusom krenili proti Milanu. Po šestih urah vožnje smo prišli na letališče, oddali prtljago ter se prijavili na let. Polet do Lizbone je bil – razen pristanka - miren. Deležni smo bili prečudovitih razgledov na zasnežene Alpe in portugalske peščene obale. Na letališču smo morali »malo« (štiri ure) počakati na izposojene avtomobile, nato smo se odpeljali proti Belveru.
Nastanjeni smo bili v idilični hišici skupaj s Finci iz kluba Koove. Med njimi je bila tudi Nadiya Volynska, ki je bila lani 11. na svetovnem prvenstvu. Največ zanimanja je požela miza za biljard, ob kateri smo preživljali dolge večere in bili medklubske bitke. Najbolj se je izkazal vodja slovenske odprave na tekmovanju Klemen Kenda, ki je poučeval manj izkušene v tem športu.
Naslednje jutro smo se odpravili v Alter do Chao, kjer je bil tekmovalni center, in tam na model event, kjer smo prvič preizkusili teren. Občutki so bili zelo dobri. Gozd je bil zelo hiter, večinoma odprt z vmesnim trnjem in dih jemajočimi balvani.
Sledila je prva tekma. Slovenci smo jo končali z mešanimi občutki. Vsi smo naredili precej napak, ker terena nismo bili vajeni in nismo poznali vseh pasti na progi. Opogumilo pa nas je dejstvo, da ob dobri predstavi lahko posežemo visoko in se kosamo z najboljšimi. Seveda smo si ogledali tudi najboljše orientaciste na svetu. Najbolj so izstopali Thierry Gueorgiou, Olav Lundanes in Simone Niggli. Vse smo seveda poslikali in posneli, kajti to so trenutki, ki jih v življenju ne doživiš pogosto. Po tekmi smo odšli napolnit glikogenske zaloge v trgovino. Složni smo bili, da je bil to eden najpametnejših nakupov v življenju. Ko je sonce že zašlo, je sledila še tekma šprinta. Vzeli smo jo bolj za trening, teren pa je bil za nekatere kategorije zelo zanimiv - ozke ulice, podhodi in ograje. Vsi pa smo progo zaključili v majhnem labirintu živih mej.
Drugi tekmovalni dan so bile na sporedu dolge proge. Vsem je šlo veliko bolje kot prvi dan. Teren je bil zelo hiter, a so gibanje omejevale žičnate ograje. Temperatura je padla na za tek prijetnih 16°C. Popoldne nas je čakala še ljubka TempO tekma. Organizatorji so izbrali več kot odličen kraj zanjo – staro, a zelo lepo urejeno kobilarno. Med kupom točk in časovnim pritiskom se je najbolje odrezal prav najbolj izkušeni član, ki je dosegel zavidljivo 36. mesto. Po večerji je sledila ''revanša'' v biljardu. Tokrat je Matic pokazal svoje mojstrstvo in, kot pravijo šahisti, v eni potezi matiral nasprotnika.
Orientacisti se monotonosti zelo hitro naveličamo, zato smo za drugi del tekmovanja zamenjali prizorišče. Preselili smo še nekaj kilometrov bliže Španiji, v mesto Portalegre. Tekma tretjega dne je bila za tekmovalce v najtežji kategoriji MSE najpomembnejša, saj je štela za točkovanje svetovne jakostne lestvice (WRE). Teren je bil tu poln' velikih balvanov. Žan je med ogrevanjem mladinskemu svetovnemu in evropskemu prvaku iz leta 2015 pokazal, kaj je to hitrost, saj ga je med pospeševanji gladko prehitel. Po tekmi so se nama uresničile tudi sanje. Uspelo se nama je namreč slikati z največjim med največjimi - Thierryem Gueorgioujem. Naslednji dan je bila na sporedu še zadnja preizkušnja, in sicer dolge proge. Mišiče so po treh dneh ''nažiganja'' že začele šibeti, zato smo se na poti proti domu ustavili še v Burger Kingu in jih okrepili s sveže pečenimi perutničkami in krompirčkom.
Nastopil je zaključni dan. Že pri zajtrku se je čutilo, da je vsem kar malo žal. Štirje dnevi so minili, kot bi mignil. Pripravili smo prtljago, pospravili stanovanje, pomotoma s seboj vzeli še sušilnik za lase in se odpravili proti prizorišču. Pred nama je bila 9,5 km dolga proga. Ja, sliši se veliko in tudi je. Oba sva s progo opravila brez večjih napak. V zadnjem delu so nama moči že pohajale, vendar sva ob vzpodbujanju navijačev iztisnila še zadnje atome moči in se na koncu veselila skupne uvrstitve med TOP20. Matic je bil v seštevku vseh tekem 15., Žan pa 19., kar je med 70 nastopajočimi zagotovo lep rezultat pred začetkom sezone.
Na poti domov sva doživela tudi triurno čakanje na polet. Dobili smo že sporočilo, da bomo leteli v London in nato v Trst, a na srečo je ostalo le pri besedah, saj so mojstri uspešno popravili motor letala in lahko smo vzleteli.
Za konec lahko rečeva, da je bil to eden boljših tednov v najini orientacijski karieri. Tekmovala sva z najboljšimi tekmovalci, premagala OK Azimut v biljardu, se slikala z najboljšim orientacistom vseh časov. Ja, ta teden nama bo še dolgo ostal v spominu. Tako ali tako pa gremo že prihodnje leto obujat spomine, mogoče za kakšen dan ali dva več.
Saj res, fen smo poslali nazaj.